http://dpu.mirovni-institut.si/ - May 19, 2013 1:14:58 PM - Dec 3, 2004 7:31:00 AM
, ki bo v četrtek, 11. aprila 2013
Liljana Burcar
Po socializmu le tema demokracije: restavracija kapitalizma in pogospodinjenje žensk
Posledica neokolonialne restavracije kapitalizma je masovna redukcija temeljnih socialnih in ekonomskih pravic ter spremljajoča razgradnja in odprava socialistične socialne države, kar je pripeljalo do vzpostavitve različno segmentiranih in hierarhično organiziranih kategorij izkoriščanih. Restavracija kapitalizma ima za ženske drugačne učinke kot za moške, saj med drugim temelji na ponovni repatriarhalizaciji družbe. Ta proces je neposredno povezan s prenosom odgovornosti in izdatkov povezanih z družbeno reprodukcijo, s tem pa reprodukcijo obstoječe in bodoče delovne sile, z ramen lastnikov kapitala izključno na ženske, kar lastniškim elitam omogoča povečano akumulacijo zasebnega kapitala. Posledica tega je potiskanje žensk v zasebnost doma in sicer v vlogi neplačanih in prosto razpoložljivih reproducentk ter delno ali v celoti ekonomsko odvisnih partneric, iz česar izhaja tudi predrugačenje njihovega zaposlitvenega statusa: postavljene so namreč v vlogo sekundarne delovne sile, predstavljajoč ogromni bazen rezervne armade delavk, ki je iz formalnega večinoma prestavljena v neformalni sektor. Restavracija kapitalističnih družbenih odnosov temelji na izbrisu socialistične ideje o enakosti in enakopravnosti spolov, ki je med drugim izhajala iz postavke, da je za uresničitev tega cilja neobhodno podružabljenje stroškov družbene reprodukcije. V kapitalizmu so ti pozasebljeni in individualizirani, kar je neposredno povezano z obujanjem in utrjevanjem izrazito konservativnih konstruktov spolne razlike. To je materialna realnost, ki je imanenta kapitalizmu: je neposredno vgrajena v oblikovanje družbenih struktur, s tem pa vsakodnevne realnosti običajnih ljudi, tj. njihovih načinov bivanja in praks ter v prvi vrsti obstoječih oblik zavestnosti.
Dr. Liljana Burcar je docentka na oddelku za anglistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se s feministično teorijo, postkolonialnimi in neokolonialnimi teorijami ter sodobno ameriško in angleško književnostjo.
Nova spletna stran:
Spletno stran Delavsko-punkerske univerze smo preselili na nov naslov.
Lepo vabljeni: dpu.si
, ki bo v četrtek, 4. aprila 2013
Mislav Žitko
Rekonstitucija centralnega bančništva in socializacija bank
Tekom sedanje krize so posamezne države EU večkrat nacionalizirale banke, da bi jih rešile pred propadom. A kamlu se je pokazalo, da, vsaj s stališča tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela (odpuščeni delavci, javni uslužbenci, uporabniki socialnih storitev), zgolj nacionalizacija bank ni rešitev, saj so banke takoj po prejemu reševalnih paketov nadaljevale z dotedanjimi praksami, četudi so postale (začasno ali trajno) državne. Še več, podržavljanje bank je še dodatno obremenilo zaradi krize že tako šibke državne proračune in sprožilo nov val varčevalnih ukrepov, ki so še poslabšali materialni standard prebivalstva.
Da bi banke dejansko postale institucije, ki delujejo v javnem interesu, je potrebno več kot njihovo podržavljenje – potrebna je njihova socializacija. Predavanje bo namenjeno teoretičnemu in praktičnemu razmisleku o poteku socializacije bank in vlogi nacionalnih centralnih bank v tem procesu.
Mislav Žitko je asistent na Filozofski fakulteti v Zagrebu in aktivist. Raziskovalno se ukvarja s teorijami denarja, zgodovino bančništva, marksistično teorijo vrednosti in epistemologijo.
Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Dvojna kriza evrointegracij, ki bo v četrtek, 21. marca 2013 ob 18:00 uri v Klubu gromka na Metelkovi.
Andreja Živković
Kriza evroobmočja in kriza levih alternativ
Predavanje bo obravnavalo naravo trenutne krize evroobmočja in krizo političnih alternativ. Vzpon nove levice v Grčiji in Franciji je kot artikulacija ljudske želje po enotnosti v boju proti varčevanju zgodovinski korak na poti k oblikovanju leve politične alternative proti neoliberalni diktaturi Evropske unije. Predavanje bo zagovarjalo tri strateške predpostavke: 1) trenutna faza krize je vpeljala krizo demokracije; 2) zato da bi gibanje strmoglavilo neoliberalno diktaturo, mora biti ne le družbeno gibanje, ampak tudi politično; 3) kot gibanje za »ljudsko demokracijo« je gibanje projekt politične hegemonije.
Andreja Živković je sociolog. Je soavtor in sourednik zbornikov The Balkan Socialist Tradition in Revolution in the Making of the Modern World ter član uredniškega odbora srbskega mesečnika Solidarnost.
CHECK OUR NEW WEBSITE: http://www.dpu.si/ (work in progress)
Izredno predavanje:13.3.2013: Michael Roberts: Kriza območja evra je kriza kapitalizma
Konstruktivna nezaupnica je bila izglasovana in vlada je padla. Morda to pomeni, da smo dobili bitko, a to nas ne sme zavesti in pogrezniti v sen. Spremenilo se ni oziroma se ne bo prav nič, saj vse ostale, veliko pomembnejše in obširnejše zahteve protestnikov ostajajo nerealizirane. Mandatarka Alenka Bratušek, ki misli, da lahko s svojim političnim delovanjem pripomore k stabiliziranju mnogoterih kriznih okoliščinah, v katere smo potopljeni, je le nova prevleka, v katero je odet naš izkoriščevalski sistem. Za protestno gibanje in vse, ki ne tolerirajo več kapitalističnih ekscesov, se je kritično obdobje začelo ravno v teh dneh, ko je bila otročje lahka tarča izlivov množične jeze in ogorčenja pospravljena na stran in ko nas čaka prava preizkušnja. Problematika, ki se kaže, je namreč resnejša, kot se zdi na prvi pogled. Janez Janša je s svojimi neizprosnimi, ekskluzivnimi in odkrito brutalnimi politikami, še toliko bolj pa s svojo infantilno in vulgarno retoriko, dobesedno izzival množični revolt, ki se je zares tudi izkristaliziral v zadnjih mesecih. Sam je ustvaril svoje grobarje, ustvarjal pa jih je neprestano in z veliko vnemo.
Vemo, da obstaja še nekaj mnogo večjega in vseobsegajočega, kar prav tako ustvarja svoje grobarje, a to počne na subtilnejši, manj očitni način, hkrati pa njihovo pokopališko nalogo venomer prelaga, tako da jih mami s kupi lesketajočega blaga in zabavnimi spektakli, ki so odmaknjeni od surovosti vsakdanjega življenja v kapitalizmu. To, o čemer govorimo, ostaja z nami tudi danes, po padcu eksplicitno neoliberalne vlade, ki je ni motilo dejstvo, da že petina prebivalcev te države živi pod eksistenčnim minimumom. V tem času, ko smo premagali prvega, a tudi najmanj pomembnega sovraga, ne smemo odnehati oziroma se ustaviti, da bi zadihali. Nasprotno, še siloviteje in v večjem številu moramo pritisniti na sistem, ki nujno reproducira revščino, množično brezposelnost, ekonomske krize, izkoriščanje in bedo vsakdanjega življenja. Janša je bil zgolj najbolj transparentni (in zato najlažje premagani) glasnik tega svetovnega sistema, ki se mora povsod ugnezditi, povsod naseliti in povsod vzpostaviti zveze. Tisti, ki prihajajo za njim, niso tako očitno cinični in razdvajajoči, a so vseeno nemočni, ko pride do reševanja obstoječih kriznih razmer. Tako kot teh kriznih razmer izvorno niso zakrivili zli ljudje, jih tudi dobromisleči ne morejo odpraviti. Naš boj se s padcem Janševe vlade šele pričenja. Pokažimo, da so tarča našega besa ne le najočitnejši glasniki neoliberalizma, temveč tudi ta nečloveški sistem, ki nas je s svojim naslutenim tehnološkim razvojem pripeljal do praga človeškega življenja vredne družbe izobilja in nam nato pred nosom zaloputnil vrata, sam.
Pozivamo vas, da se nam v soboto, 9. marca 2013, pridružite na protestu proti nadaljevanju ekonomske in politične avtokracije, ki jo v imenu kapitala izvajajo institucije EU in slovenski politiki. Zbrali se bomo na Prešernovem trgu ob 14.50
Kritika keynesovske skromnosti